Nacionalizacija zasebnih univerz: prelom v visokošolskem prostoru

V državi z okoli dvema milijonoma prebivalcev, na terciarni ravni – višješolsko strokovno in visokošolsko izobraževanje – študira približno 82.000 študentk in študentov (v to številko so vključeni tudi višješolski študenti). Dobrih 57.000 študentk in študentov je vpisanih na treh javnih univerzah; v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem. Drugi študirajo na nekaj deset višjih šolah in 37 samostojnih visokošolskih zavodih, od katerih sta zgolj dva javna, in na petih zasebnih univerzah. Ob Univerzi v Novi Gorici, Novi univerzi, Univerzi Alma Mater in Univerzi v Novem mestu tudi Evro-sredozemska Emuni šteje za univerzo.

Novo mesto in želja po polnokrvnosti

Univerza v Novem mestu, ustanovljena leta 2017 s štirimi članicami; Fakulteta za zdravstvene vede, Fakulteta za strojništvo, Fakulteta za poslovne in upravne vede ter Fakulteta za ekonomijo in informatikov, ima okoli 1.200 študentov. Še približno 700 jih nabira znanje na javnih Fakulteti za informacijske študije (FIŠ) in Visoki šoli za upravljanje podeželja Grm ter zasebnih Fakulteti za industrijski inženiring (FINI) in Fakulteti za organizacijske študije (FOŠ).

Tamkajšnja akademska in lokalna skupnost ter gospodarstvo si že tri desetletja prizadevajo za ustanovitev javne univerze. Prepričani so, da bi to dalo dodatni zagon in možnost razvoja že zdaj drugi gospodarsko najbolj razviti regiji, takoj za Ljubljano. Poleg tega je slišati iz tistih koncev, da jim po tem, ko so pred skoraj dvema desetletjema dobili škofijo, na Dolenjskem do polnokrvnosti regije manjka le še univerzitetno središče z javno univerzo. In v tem trenutku se zdi, da so najbližje uresničitvi te želje.

Vlada pod vodstvom Roberta Goloba je pred kratkim sprejela sklep, da pristopi k ustanovitvi javne univerze s sedežem v Novem mestu. Pri glasovanju so se po naših zanesljivih informacijah vzdržali le ministri Levice, saj so v tej stranki prepričani, da bi morali slediti principu ena univerza na milijon prebivalcev in da še ena javna univerza ne bi bila v korist drugim trem. Kljub temu pri glasovanju o ustanovitvi univerze v državnem zboru – potem ko bo nova univerza pridobila akreditacijo na Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) – ne bi smelo biti težav. Stranki SDS in NSi sta namreč v vseh treh mandatih vlade Janeza Janše z ustanavljanjem fakultet in podeljevanjem koncesij visokošolskim programom zasebnih zavodov, ki so na ta način prišli do javnega denarja, pokazali, da sta naklonjeni temu projektu.

Po tem, ko je v minulih dveh desetletjih bilo izraženih več pobud za ustanovitev javne univerze, tudi od mestne občine Novo mesto, je pred natanko štirimi leti vlada Janeza Janše sprejela pobudo dekana Fakultete za informacijske študije (FIŠ) Novo mesto, dr. Mateja Makaroviča, sociologa, občasnega političnega komentatorja in častnega predsednika podmladka SDS. Nova javna univerza naj bi nastala tako, da bi se FIŠ, ki jo je državni zbor kot prvi samostojni javni visokošolski zavod ustanovil leta 2008, v zadnjem letu mandata prve vlade Janeza Janše in s tem postavil prvi temeljni kamen za javno univerzo, pridružila samostojna zasebna visokošolska zavoda Fakulteta za industrijski inženiring (FINI) Novo mesto in Visoka šola za upravljanje podeželje Grm Novo mesto.

Scenarij se takrat ni izšel. Vsaj v celoti ne. Je pa Janševa koalicija ob splošnem nezadovoljstvu in protestih akademsko-raziskovalne sfere tik pred iztekom mandata poskrbela za preoblikovanje statusa Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto v javni visokošolski zavod. Njen dekan je bil pred tem takratni kmetijski minister dr. Jože Podgoršek. Prav tako je takratna vladna koalicija v državnem zboru ustanovila javni raziskovalni zavod Rudolfovo - Znanstveno in tehnološko središče Novo mesto, ki naj bi zdaj postal pridružena članica nove univerze. Tik pred zaključkom mandata so odstopili od namere, da status javnega zavoda podelijo FINI. V večino zgodb in prizadevanj po javnih visokošolskih zavodih na Dolenjskem je bil vključen tudi dr. Borut Rončević, generalni direktor direktorata za visoko šolstvo v mandatu druge Janševe vlade, ki je 2008 skupaj z Makarovičem ustanovil tudi zasebno Fakulteto za uporabne družbene študije v Novi Gorici, katere dekan je, medtem ko je Makarovič predsednik upravnega odbora. Na FIŠ sta v obratni vlogi. V telefonskem pogovoru nam je Rončević dejal, da se ukvarja zgolj še z raziskovalno dejavnostjo in da v novomeškem projektu ustanavljanja univerze ne sodeluje več, zato o tem karkoli težko komentira.

Zgodba ustanavljanja četrte javne univerze je dobila nov pospešek že v začetku mandata Golobove vlade. Ključno vlogo pri tem naj bi po naših informacijah odigrala novomeški župan Gregor Macedoni in predvsem generalni direktor Krke Jože Colarič, ki naj bi kot lokalpatriot želel tudi na tem področju pustiti svoj pečat. Slednjega smo želeli o interesih Krke po univerzitetnem središču tudi povprašati, a so v službi za stike z javnostjo pojasnili, da je prezaseden in da ni običajno, da bi komuniciral z novinarji. Poslali so nam zgolj splošne odgovore o tem, da v Krki "zaposlujejo strokovnjake različnih profilov, pri čemer je največji poudarek na farmacevtskih, kemijskih in sorodnih področjih." Študij farmacije in kemije v Novem mestu ni predviden. "Potrebujemo pa tudi kadre s področja ekonomije, informatike, strojništva in elektrotehnike," so še zapisali in dodali, da že zaposlujejo diplomante novomeških fakultet.

"Vprašajte politiko"

A ustanovitev javne univerze, kot so si jo zamislili zdaj, pomeni, da se bodo morali v zasebni univerzi, ki jo vodi dr. Marjan Blažič, in dveh zasebnih visokošolskih zavodih odreči ustanoviteljskim pravicam v korist države. Blažič se je sicer podpisal tako pod pobudo podjetja Krka po ustanovitvi javne univerze, decembra 2023, kot junija letos pod pismo o nameri o ustanovitvi javne univerze, a v pogovoru, v katerem nas je zanimalo, kje vidi prednosti združitve v javno univerzo, je bil sila redkobeseden.

"O vsem je še preuranjeno govoriti, saj se z državo nismo še nič dogovorili. Pogovori se sploh še niso začeli," je dejal. Na vprašanje, ali je sam za združitev v novo univerzo, je odvrnil: "Jaz o tem ne odločam, vprašajte politiko." Nato je dodal, da nimajo posebnega interesa, da bi bili še naprej zasebna univerza. "Želimo le, da lahko študenti študirajo in napredujejo pod pogoji kot vsi drugi."

Ob predpostavki, da so posamezniki ustanavljali zasebne visokošolske zavode zaradi ideje o ustvarjalnem, podjetniškem visokošolskem zasebnem sektorju, ki bi se po vseh zakonitostih trga moralo zgolj osvoboditi spon države, se zastavlja vprašanje, zakaj zdaj nacionalizacija v Novem mestu in napoved le – te v Novi Gorici. Se kaže, da na nepopolnem trgu v visokem šolstvu kot čisti zasebnik ni mogoče preživeti, kaj šele zagotavljati razvoj visoko kakovostnih institucij? Na to kaže dejstvo, da imajo vse zasebne univerze in skoraj vsi samostojni zasebni visokošolski zavodi koncesije vsaj za nekaj, če ne že za večino visokošolskih programov vsaj na prvi, dodiplomski stopnji. Torej se v velikem delu financirajo iz državnih virov.

Minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije, dr. Igor Papič, temu pritrjuje in pravi, da pri nas pogosto slišimo očitke, da država zavira zasebno pobudo in pri tem kažejo na zasebne univerze, kot sta Oxford in Cambridge. "Če želiš biti zasebna univerza, potem ne moreš temeljiti na tem, da te bo država financirala, ampak moraš bodisi imeti študente, ki so sposobni plačati šolnino, ali pa prek alumnov tako močne sklade, da lahko podeljuješ štipendije. Tega pri nas ni, tudi zato bomo z novim zakonom o visokem šolstvu naredili konec koncesijam za nedoločen čas. Podeljevale se bodo na šest let, če se bo za to izkazala potreba. Naš cilj je, vse kar je kvalitetno dati pod okrilje javnega in s tem zagotoviti kritično maso, ki bo izvajala večino visokošolskih programov, medtem ko jih bodo zasebniki lahko le komplementarno dopolnjevali." Tako Papič, ki prizna, da je bil pogoj države za začetek procesa ustanavljanja javne univerze v Novem mestu združitev vseh tamkajšnjih javnih in zasebnih visokošolskih zavodov pod eno streho. "Nima smisla imeti dveh majhnih univerz v enem mestu."

Papič je prepričan, da je k pripravljenosti po združitvi pod eno univerzo vse akterje v zgodbi pripeljal tudi novi zakon o visokem šolstvu. Poleg tega, da ta ne omogoča več samostojnih javnih visokošolskih zavodov in bi si FIŠ in Grm morala poiskati univerzo, h kateri bi se priključila, z zakonom zagotavljajo tudi bistveno več denarja za visoko šolstvo. "Trenutno v visoko šolstvo vlagamo 0,7 odstotka bruto družbenega proizvoda, postopno bomo dosegli 1,5 odstotka BDP, kar je podvojitev sredstev, pri čemer bo en odstotek namenjen visokemu šolstvu, pol odstotka pa za vzporedno dejavnost, tudi investicije." Tudi zato bodo, tako Papič, v Novem mestu z novo univerzo, ki naj bi bila po njegovih napovedih ustanovljena do konca tega parlamentarnega sklica, torej najkasneje v začetku prihodnjega leta, dosegli novo perspektivo razvoja. "S konceptom javnih in zasebnih visokošolskih zavodov so dosegli zasičenje, ni bilo več možnosti razvoja, univerza pa potrebuje infrastrukturo, kot so denimo tudi študentski domovi, in z denarjem iz javnih sredstev bodo to možnost dobili." Pri tem bo novi javni univerzi, kot je potrdil novomeški župan Gregor Macedoni, zemljišče za kampus v lastništvo brezplačno prenesla mestna občina, ki ji bo podarila tudi zgradbo, v kateri naj bi bil sedež rektorata.

Da jim bo združitev v univerzo prinesla dobrobiti, potrdi tudi dekan FIŠ, Makarovič. "Poleg sinergij in boljših možnosti interdisciplinarnega sodelovanja ter vključevanja v mednarodni prostor in mednarodne projekte si zaradi brezplačnosti študija obetamo tudi več študentov. Natančne projekcije rasti vpisa sicer še nimamo, vendar računamo, da bi postali tretja ali četrta univerza po velikosti v državi." Zaradi statusa javne univerze si obetajo tako več domačih študentov, ki bodo pripomogli k dvigu izobrazbene strukture v regiji, kot tujih, predvsem iz Zahodnega Balkana in širše.

Študija stroškovne učinkovitosti in koristi javne univerze v Novem mestu, ki sta jo nedavno pripravila dr. Borut Vojinović, predavatelj na FIŠ, Alma Mater in Visoki šoli za logistiko in management ter nekdanji finančni minister dr. France Križanič, kaže, da računajo na 400 diplomantov letno. Trenutno imajo vsi zavodi letno okoli 240 diplomantov, država jim ob tem za koncesije in raziskave letno nameni 4,5 milijona evrov, medtem ko bo ta strošek v primeru javne univerze 20 milijonov evrov. A naj bi, tako študija, javnofinančni prihodki, ki bi se zlili v proračun iz obdavčitve plač omenjenih bodočih 400 diplomantov, presegli omenjene stroške države za 13,4 milijona evrov.

"Razlogi so preprosti - potrebujemo denar"

Na drugem koncu države, v Novi Gorici, kjer se je zgodba zasebne univerze začela s Fakulteto za znanosti o okolju, ki sta jo leta 1995 ustanovila mestna občina in Institut Jožef Stefan, prav tako razmišljajo o tem, da bi ustanoviteljske pravice prenesli na državo. "Razlogi so relativno preprosti," pravi rektor dr. Boštjan Golob. "Potrebujemo denar za investicije v razvoj in čeprav se zavedamo, da status javne univerze prinaša tudi določene omejitve, drugih možnosti enostavno ne vidimo." Trenutno prek koncesij in denarja za raziskovalno dejavnost dobijo 60 odstotkov vseh sredstev, ki jih potrebujejo za okoli 600 študentov. Status javne univerze bi jim z zvišanjem sredstev za visoko šolstvo prinesel tudi večje možnosti konkuriranja na sredstva za investicije, s čimer bi lahko zgradili tudi študentski kampus.

Poudarja, da so bili kot zasebniki v nasprotju z javnimi univerzami povsem izključeni iz možnosti konkuriranja za sredstva iz Načrta za okrevanje in odpornost. Tudi do kohezijskih sredstev zasebne univerze zelo težko pridejo, pravi rektor in dodaja, da za zdaj o pobudi za prenos ustanoviteljskih pravic šele razmišljajo. "Najprej se moram poučiti, kako sploh poteka tovrstni postopek, o tem mora odločati tudi senat univerze kot najvišji organ, na koncu bo to politična odločitev," pravi rektor.

Ideji preoblikovanja statusa novogoriške univerze je, kot je potrdil za N1, naklonjen tudi minister, saj je prepričan, da delajo odlično in da jim bo možnost dodatnih sredstev kot javni univerzi dal nadaljnji zagon.

Če je bil še pred tremi leti pogled rektorjev javnih univerz do ustanavljanja novomeške nekoliko kritičen, je danes situacija nekoliko drugačna. "Novo mesto kot industrijski biser si zasluži javno univerzo, saj s sinergijami lahko doseže napredek," pravi rektorica univerze na Primorskem, dr. Klavdija Kutnar in doda, da če pred 22 leti Univerzi v Ljubljani in Mariboru ne bi razumeli pomena regionalnega razvoja, tudi na Primorskem danes ne bi bilo univerze.

Tudi dr. Zdravku Kačiču se v smislu regionalnega razvoja takšna institucija zdi pomembna. Zaveda se, da gre za politično odločitev, pri kateri rektorji nimajo veliko besede. Nekoliko mirneje pa sprejema to odločitev tudi zaradi zakona o visokem šolstvu, ki bo vendarle zagotovil več denarja za javne univerze. Rektor Univerze v Ljubljani, dr. Gregor Majdič, poudarja nujo po premišljenem in usklajenem delovanju. "Ustanavljanje novih javnih visokošolskih zavodov zahteva celovito načrtovanje, zlasti z upoštevanjem ustreznega števila zavodov, da bo zagotovljena visoka kakovost pedagoškega in raziskovalnega dela ter učinkovita in odgovorna poraba javnih sredstev. Ob tem je treba upoštevati, da se obstoječe javne univerze že soočamo z izzivi pri zagotavljanju ustrezne infrastrukture, prostorskih pogojev in sodobne opreme, ki bi omogočali delovanje na ravni evropskih standardov. Le z usklajenim in odgovornim pristopom vseh deležnikov lahko skupaj zagotovimo trajnosten razvoj visokošolskega prostora, ki bo v korist študentom, raziskovalcem in širši družbi."

Čeprav se s preoblikovanjem število univerz ne bo povečalo, dr. Gorazd Kovačič, visokošolski učitelj, sociolog in predsednik Visokošolskega sindikata na Univerzi v Ljubljani, najstarejši in z dobrimi 37.000 študentkami in študenti največji univerzi pri nas, pravi, da prenos ustanoviteljskih pravic na državo ob dejstvu, da ti kot zasebniku finančno ne znese zagotavljati ustrezne kakovosti in razvoja, nujno ponovno odpira vprašanje, za koliko univerz je prostora v dvomilijonski državi. Glede na omejeno število vrhunskega kadra kot tudi glede na število študentov, ki je zaradi demografskih trendov vedno manjše. Za zdaj pri manjših univerzah zaznava, da lahko kakovostno delujejo le na nišnih področjih, "ne vem pa, ali so sposobne vrhunskost zagotoviti na vseh področjih". Tudi zato so se, po njegovem, študentje doslej na razpiranje škarij med številom vpisnih mest in številom študentov odzivali tako, da so se vpisovali predvsem na starejše in bolj etablirane univerze, saj jim te lahko nudijo več, tudi v smislu ustrezne infrastrukture, ki je zelo pomemben dejavnik pri odločanju, na katero institucijo iti študirat.

"Blef, samoprevara in demagogija"

Da so tri javne univerze povsem dovolj za Slovenijo, je prepričan minister za visoko šolstvo v letih od 2008 do 2011, Gregor Golobič. Pravi, da tudi v Sloveniji tako kot povsod velja Gaussova krivulja, ki jasno pove, da je zgolj določen delež prebivalstva sposoben najvišjih dosežkov, zato tudi deset univerz tega naravnega dejstva ne more spremeniti. Golobič kljub temu, da je Novomeščan, poudarja, da je že v štartu nasprotoval projektu kakršnekoli univerze na Dolenjskem. "Ne pravim, da v Novem mestu ne bi mogla delovati kakšna dislocirana enota obstoječih javnih univerz, ne pa tudi celotna univerza. Tri javne univerze zadostujejo, vse drugo je blef, samoprevara in demagogija, tako kot je to značilno na številnih področjih. Najlažje je reči, da bo to prispevalo k regionalnemu razvoju, a to je regionalizem, zapakiran v poslovni interes. Je znamenje dominantne odsotnosti kakršnegakoli realnega, resnega in dolgoročnega premisleka, kaj je dobro."

Dr. Manja Klemenčič, raziskovalka, predavateljica in svetovalka na področju sociologije in politike visokega šolstva, ki deluje na ljubljanski pedagoški fakulteti, pred tem pa na univerzi Harvard, za N1 ocenjuje, da je kljub majhnosti Slovenije geografska razpršenost ponudnikov visokošolskih in višješolskih programov zaželena, saj pomaga k razvoju regij. Hkrati poudarja, da institucionalna razpršenost velikega števila majhnih visokošolskih institucij ni smiselna, "kajti tovrstne majhne institucije v glavnem nimajo dovolj kapacitet za investicije v razvoj in tako v zagotavljanje kakovosti. Majhne institucije z vrhunsko kakovostjo sicer lahko obstajajo, vendar so prej izjema kot pravilo. Že same investicije v napredne edukacijske tehnologije, ki podpirajo izobraževalne in raziskovalne procese, lahko predstavljajo za majhne institucije nepremostljiv finančni zalogaj."

Podobno kot Golobič razmišlja, da se geografska razpršenost lahko dosega tudi z ustanavljanjem dislociranih enot obstoječih univerz in ne izključno s samostojnimi visokošolskimi zavodi. Pri tem se ji zdi pomembno načelo, da se ponudba visokošolskih in višješolskih programov dopolnjuje in da se ne podvaja ter da se spodbuja medinstitucionalno sodelovanje na nacionalni ravni ter mednarodno vključevanje. "Le tako lahko te institucije razvijajo zmogljivosti za razvoj in kakovost." Novi zakon o visokem šolstvu bo, po njenem, z bolj selektivnim podeljevanjem koncesij zasebnikom in z dejstvom, da bo javni visokošolski zavod moral biti del univerze, prispeval k zmanjšanju razdrobljenosti slovenskega visokošolskega prostora. V tej luči pričakuje, da se bodo dolgoročno obdržali le najbolj konkurenčni zasebni visokošolski zavodi, ki bodo ponujali izjemne programe in bodo sposobni privabljati tudi tuje študente.

Na nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), ki podeljuje akreditacije za visokošolske programe in zavode, pojasnjujejo, da med zavodi lahko obstajajo razlike v kakovosti dejavnosti in pogojih za študij, vendar te niso odvisne od njihove velikosti ali pravnega statusa zavoda, temveč od njihove razvitosti, usmeritev in dosežkov. "Z vidika agencije je pomembno, da univerza zagotavlja ustrezno kakovost izobraževanja." Kakšna ta je, nam z odgovorom za zadnje obdobje na NAKVIS niso mogli postreči, saj, kot so dejali, je poročilo o tem še v pripravi.

Minister Papič, ki ima tudi dekanske in rektorske izkušnje največje univerze, pa na vprašanje, ali lahko univerza z dva tisoč študenti ponudi enako kakovostno študentsko izkušnjo kot tista z nekaj deset tisoči študenti, odgovarja: "To je bolj stvar starosti in zrelosti, ne pa velikosti. Ne trdim, da bo novomeška v začetnem obdobju po parametrih kakovosti in znanstvenih objavah parirala Mariboru in Ljubljani. Imajo pa s tem, ko bodo postali javni, zagotovljeno perspektivo. Če se bodo normalno in odgovorno razvijali, bodo to stopnjo dosegli. Kot zasebniki, v tem sistemu, kjer nekdo pričakuje samo koncesijo, se razvoj na določeni točki ustavi."